V svetu se na zagotavljanje
dostopnosti ne gleda več kot na dodaten strošek,
dobrodelnost ali celo privilegij. V približno 20
letih se je najprej na področju teorije zgodil
radikalen premik. Pomembno pa je, da ni ostalo
le pri teoriji, ampak, da se ideja dostopnosti
kot (človekove) pravice prevaja tudi v politike
in zakonodajo zahodnih držav. V Sloveniji se po
zaslugi posameznikov stanje počasi le spreminja.
Zakonodaja je razdrobljena in ne ureja
odpravljanja obstoječih grajenih ovir v
prostoru, kar ni problem le za hendikepirane,
ampak tudi za arhitekte, gradbenike,
delodajalce, investitorje in ponudnike storitev.
Pri svojem delu pogosto naletim na drage
rešitve, ki niso dostopne. Prehodi za pešce so
neustrezno poglobljeni in označeni, pred
restavracije se na pločnike postavlja
informacijske table, vgrajujemo pretežka vrata,
polagamo spolzke materiale po klančinah in
javnih prostorih, … Dostopno grajeno okolje pa
pomeni predvsem, da je uporabno, kjer so ključne
“malenkosti”. Dokler ne bo uzakonjena dostopnost
samih storitev, se stanje ne bo izboljšalo.
Zgolj dostopno grajeno okolje še ne pomeni
dostopne storitve. Do stavbe moramo priti peš, z
osebnim avtom ali javnim transportom, pred
stavbo moramo parkirati in priti do vhoda, v
stavbi pa moramo opraviti vse storitve, delati
ali prebivati in uporabljati javne prostore – to
je ideja dostopnosti. Nedostopnost grajenega
okolja pomeni, da se ne moremo izobraževati,
zaposliti, da ne moremo v trgovino, na pošto, na
sprehod, v gledališče, ... Vem, da so grajene
ovire le del problematike dostopnosti, pa vendar
predpogoj, če želimo oditi kadarkoli in
kamorkoli.
Ljubljana, 1.avgust 2006 |
